01 februar 2024
Več kot 100 let po zagovoru sploh prvega doktorata na slovenskih univerzah so se v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma njegovi prejemnici simbolno poklonili tudi organizatorji in udeleženci dogodka Inženirka leta 2023. A kot velja v znanosti, je bila tudi ta pot prepletena z mnogimi izzivi, predvsem pa nauki in izkušnjami.
Mesece pred dogodkom Inženirka leta 2023 se je spod vrat pisarn organizatorjev vil dim hudo navitega vihranja možganov. Kako ponovno poskrbeti za to, da bodo navdihujoče inženirke prav zares zasijale? Da bo pomen projekta viden in slišan – kako ga umestiti v kontekst tega, zakaj in čemu je sploh namenjen? Odločili so se, da posežejo po zvezdah (skoraj dobesedno) in na oder Cankarjevega doma postavijo prvi hologram.
Oživimo pionirke slovenskega inženirstva!
Vodila jih je želja v luči zeitgeista: v dogodek vključiti tudi tehnološki element umetne inteligence. Katja Mohar Bastar iz DIH Slovenija jih je tako povezala z mlado ekipo ustvarjalcev hologramov, start-up podjetjem Epicoro. »Od tod je tudi prišla ideja, da oživimo pionirke slovenskega inženirstva. Da smo izbrali prvo doktorandko slovenskih univerz, Ano Mayer Kansky, ni naključje, saj je po svoje ena prvih, ki je tlakovala pot vsem inženirkam, ki so ta dan sedele v Linhartovi dvorani,« mi teden dni po uspešno zaključenem dogodku pripoveduje Metka Škofic, urednica projekta Inženirke in inženirji bomo!. Kot ženska, ki je v akademski svet znanosti stopala v začetku dvajsetega stoletja, »njena zgodba ni bila najlepša. Problematiko smo si želeli izpostaviti, je nikakor ne 'pomesti pod preprogo', a obenem predvsem ohraniti tisto najboljše, kar je iz tega potegnila tudi sama,« dodaja.
Ani Mayer Kansky so želeli izkazati spoštovanje, ki ga kot znanstvenica v svojem življenju ni bila deležna v zadostni meri. Kljub velikemu pomenu, ki so ga nosile njene raziskave, je akademski svet – iz ne povsem pojasnjenih razlogov – zapustila le dve leti po zagovoru doktorata. Po tem se je skupaj z možem posvetila razvoju lastnega podjetja za kemične preparate, Dr. A. Kansky – kemična tvornica, ki pa je bilo po drugi svetovni vojni s strani nove oblasti nacionalizirano. Do svoje upokojitve se je tako preživljala kot učiteljica. »Spoštovanje smo obenem želeli izkazati tudi njenim potomcem, ki so prijazno podali soglasje za uresničitev naše ideje. Ob dodatni spodbudi Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije pa njena izvedba res ni bila več vprašljiva,« pripoveduje Škofic.
Grenak priokus sprejemanja omejitev
Že kaj hitro so naleteli na prvi izziv: kako se sploh lotiti izdelave holograma osebe, ki je živela dobrih sto let nazaj? Kot poudarja Škofic, bi to zahtevalo 360-stopinjski zajem njene podobe: »Mi pa smo imeli na voljo le starejše in tudi precej medle fotografije, ki Ane Mayer Kansky tudi niso prikazovale v celoti.« Dodaten izziv je predstavljalo tudi dejstvo, da je bila na njih upodobljena v različnih življenjskih obdobjih.
Svoja pričakovanja so tako morali prilagoditi. »Zaradi tehničnih izzivov smo morali sprejeti marsikateri kompromis pri končnem videzu holograma,« pojasnjuje Škofic. Ne le, da so zakorakali v neznano, temveč so si obenem na ramena naložili precejšnjo odgovornost. Spomnimo: z letom 2023 je Univerza v Ljubljani za odmevna doktorska dela začela podeljevati nagrade v njen spomin. Spodobi se, da je bila podobnega poklona deležna tudi na odru Cankarjevega doma, pred občinstvom, ki na njeno delo – četudi sto let pozneje – gleda drugače, v iskanju navdiha. V prizadevanju, da se z dostopnim gradivom karseda približajo njeni podobi, so tedne – predvsem pa dneve – pred 16. januarjem zastavljeni cilj zasledovali s polno paro
Ko gre res vse narobe …
Tretji torek novega leta je šlo zares. In zares je šlo tudi vse narobe – a na srečo le na generalki. Takrat so se vsi držali za glave in dogajanje na odru spremljali skozi priprte oči, pripoveduje Škofic: »Izhodiščno postavitev zaslona na odru smo morali spremeniti, saj bi delu občinstva sicer zastiral pogled na glavni zaslon.« Spomine na le dobrih sedem dni nazaj obuja v smehu, a kot mi pritrdi tudi sama, ji par ur pred uradnim začetkom do smeha ni bilo: »Iskanje optimalne rešitve nam je vzelo precej časa. Ko smo jo končno našli, pa je projektor nenadoma prenehal delovati. Ker se je nahajal v posebni škatli, se je v njej pregrel. Da morajo biti njena vrata odprta, smo ugotovili ravno zadnji trenutek.«
Tega takrat niti še ni vedela, a voditelj dogodka Jure Longyka in dr. Miha Bobič, ki se je s hologramsko podobo Ane Mayer Kansky tudi pogovarjal, sta imela v primeru težav pripravljen rezervni scenarij – preventiva je boljša kot kurativa, pravijo. Toda potrebe po njem ni bilo …
Najpomembnejši je (bil) poklon izjemnemu
Med poslušanjem pripovedi moje sogovornice gre tudi meni na smeh. A ne le zaradi razumevanja, temveč predvsem zato, ker se mi kot eni izmed gledalk v občinstvu ob spremljanju dogajanja na odru o vseh kolobocijah iz ozadja niti sanjalo ni. Glede na to, kako gladko so tekle zadeve – skozi oči obiskovalke –, bi si mislila, da me heca. Iz njene pripovedi vije olajšanje, predvsem pa, kot mi potrdi tudi sama, zavedanje pomembnosti pridobljene izkušnje o zadostnosti nepopolnosti. Pričakovanja so bila velika, a največja so si zadali prav sami.
Upoštevajoč pomen projekta to niti ne preseneča. Upam si trditi, da je tako celo prav: zastaviti si visoke cilje in stremeti k njihovi uresničitvi, a obenem ostati na realnih tleh in se odzivati na izzive, kot se ti pojavijo. Kot pravi Škofic, bi na tehnični in izvedbeni ravni holograma marsikatero stvar lahko izvedli tudi boljše. Toda najpomembnejša je bila simbolika: simbolika poklona izjemni ženski po imenu Ana Mayer Kansky.
Verjamem, da jim je prav slednje tudi uspelo.
Avtorica: Nana Čemas, Inženirke in inženirji bomo!