08 marec 2021
Osmi marec, dan žena. Dan, ko se spomnimo, kako pomembne so ženske v našem življenju.
Njihov pomen v svetu inženirstva in širše naslavljamo tudi z izborom Inženirka leta. Vseeno pa je žensk v tehničnih poklicih še vedno premalo. Tri ženske, tri inženirke in predstavnice treh različnih generacij smo vprašali, kaj jim pomeni 8. marec in kako vidijo položaj žensk na svojem področju danes.
LEA PILIĆ, inženirka elektrotehnike in strojništva, tehnologinja robotičarka v podjetju LTH Castings, nominiranka za inženirko leta 2020
»Zame je 8. marec dan, ko se spomnimo, da ženske nismo le mame in gospodinje, ampak smo lahko uspešne tudi na poslovnem področju. Ta dan nas ob vseh nalogah in odgovornostih, ki jih imamo, spomni, da se moramo ženske kdaj tudi ustaviti in si vzeti čas zase. Čeprav se o enakosti spolov veliko govori, smo ženske še vedno manj zastopane v inženirstvu in na vodilnih položajih v gospodarstvu, kljub temu, da smo sposobne delo opravljati enako dobro kot moški. Morda težava tiči v strahu pred neuspehom, ki je pri ženskah pogostejši kot pri moški, morda pa je razlog tudi, da nekateri moški še vedno ne verjamejo v enakopravnost žensk. Lahko rečem, da je v poklicu, ki ga opravljam, definitivno premalo žensk. Sem pa zelo vesela, da sem na letošnjem izboru Inženirka leta spoznala izjemne ženske, s katerimi smo dokazale, da smo odlične inženirke, konkurenčne tudi moškim, ki ne tekmujemo druga proti drugi, ampak skupaj ustvarjamo.«
BRANKA VILTUŽNIK, inženirka tekstilstva, vodja raziskav in inovacij v Plastiki Skaza, nominiranka za inženirko leta 2020
»Praznike imam zelo rada. Praznovanje praznikov pomeni že samo pozornost, preživljanje časa skupaj in zavedanje, da se spomnimo na kakšno pozornost tudi takrat, ko ni praznikov. Vesela sem, da delam v podjetju, ki se ob vsakem prazniku spomni na svoje zaposlene, jih obdari s kakšno pozornostjo in jim nameni lepo besedo. Tako se poudarja položaj in pomen, tako moških kot žensk, pokaže se pomembnost raznolikosti. Menim, da je letos še posebej pomembno, da praznujemo te praznike in ne pozabimo na bližino, lepe besede in prijazen nasmeh, saj je tega v zadnjem obdobju manjkalo. Ravno v tem času lahko ženske s svojimi lastnostmi veliko doprinesemo, zato je še posebej lepo, da se na dan žena spomnimo druga na drugo. Kljub temu, da na darila ne dam veliko, imam rada tovrstna presenečenja, saj je to zelo lepa gesta. Pa naj bo to skuhana kavica, kakšen bonbon, čokolada ali pa samo lepa beseda. Po drugi strani pa so prazniki, namenjeni ženskam, tudi priložnost, da si vzamemo čas zase, se razvajamo in naredimo plan, kako bomo same sebe imele bolj rade in se postavile na prvo mesto.«
ALENKA KNEZ, inženirka strojništva, upokojena učiteljica strokovnih predmetov, prejemnica priznanja za vseživljenjsko delo pri vzgoji in razvoju talentov
»Pomen dneva žena in položaj žensk v današnjem svetu bi rada predstavila z ženskami svoje družine skozi čas.
Leta 1902 se je rodila moja zlata stara mama. Pri 14. letih je že služila pri teti v gostilni, pri 20-ih pa se je zaradi socialne varnosti poročila, skrbela za moža rudarja in dva otroka. Kljub veliki želji po ženski neodvisnosti, je bila ujeta v takratne ženske vloge. Bila je zelo pametna in strastna bralka.
Leta 1922 se je rodila moja mama. Hodila je v meščansko šolo, nato pa trmasto izstopila, ker ji »ni šla matematika« ter se izučila za šiviljo in zlatarko. Zaradi nemogočih bivalnih razmer se je poročila, nato pa po 14. letih zapustila mojega očeta, ker ji ni dovolil hoditi v službo. Sodnik zaradi tega vzroka ni razveljavil zakona. Vrnili sva se k staršem. Odlično je govorila nemško, odlično pisala, bila je strastna bralka.
Leta 1949 sem se rodila jaz. Podedovala sem razmišljanje s svojo glavo in trmo, štipendija Rudnika Trbovlje mi je omogočila študij na strojni fakulteti, kjer sem spoznala tudi svojega bodočega moža. Sem torej prva ženska v naši družini s fakultetno izobrazbo, kontracepcijo, lastnim dohodkom, sanjsko službo in izjemnim možem. Dva krasna sinova sta se šolala v domovini in ustvarila čudoviti družini, imam 5 vnukov. Sem strastna bralka.
Leta 1998 se je rodila moja prva vnukinja. Srednjo šolo je končala v Sloveniji, nedavno pa je dosegla svoje sanje in diplomirala slaščičarstvo na Cordon Blue v Londonu. Čaka, da se korona umiri, da se odpravi nazaj in opravi še prakso. Zna in upa si sama potovati po svetu, tudi ona je strastna bralka.«