Zakaj si se odločila za ta študij?

Moja študijska odločitev je bila splet različnih okoliščin. Vedela sem, da mi naravoslovni predmeti ležijo in da me zanima tehnika. Dovolj zgodaj sem se lotila raziskovanja študijev, da sem s časom izločala smeri, ki me niso prepričale ali kjer morda karierne možnosti niso bile tako očitne. Sčasoma sem naletela tudi na študij biomedicinske tehnike, ki se v Sloveniji izvaja na magistrskem nivoju na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Tako je postalo očitno, da bo moja pot do želenega študija vodila preko dodiplomskega študija elektrotehnike, ki me je na srečo tudi sam po sebi zelo veselil. Po opravljeni diplomi sem se tako lahko poglobila v specializacijo, ki me je zanimala, pri tem pa sem ljubljansko univerzo zamenjala za milansko.  

Kako je potekal tvoj študij, kakšne spomine imaš na študentska leta?

Dodiplomski študij sem opravila v treh letih, si vzela leto premora in opravila študijsko prakso, nato pa sem nadaljevala še z dvema letoma magisterija. Spomini na študijska leta so še zelo sveži, a tudi izredno lepi. Kljub zahtevnosti študija sem imela na obeh univerzah možnost delovati tudi na obštudijskih področjih, ki so me zanimala. Pri tem sem vedno uživala podporo fakultet – pa naj je šlo za študijsko izmenjavo, prakso ali šport.

Na magisteriju sem si lahko svoj predmetnik sestavila sama, zato sem biomedicinsko tehniko povezala z informatiko, ki mi je bila blizu zaradi prakse med absolventom. Tako sem spoznavala širša področja in gradila na že obstoječem znanju. V drugem letniku sem poleg študija opravljala še prakso – preko katere sem pisala tudi magistrsko nalogo –, da sem zapolnila luknjo v praktičnem znanju.

Največje presenečenje od vseh je bil morda dejanski obseg študija; spoznanje, kaj sploh pomeni elektrotehnika ali biomedicinska tehnika. Ob vpisu sem si svojo karierno pot predstavljala povsem drugače, kot jo vidim zdaj, z veščinami, ki sem jih pridobila ob študiju. Možnosti je neskončno in svet je zelo prepleten, zato zdaj veliko bolj razumem dejstvo, da študijska pot ne določa tvojega poklica, ampak je potrebnega veliko vseživljenjskega učenja.

Kaj delaš sedaj in kakšne so tvoje naloge?

Trenutno sem v podjetju THE NU zaposlena kot data scientist. Podjetje s pomočjo uporabniških podatkov o genetiki, krvni sliki, mikrobiomu … analizira fizično stanje strank in jim predlaga personalizirane nasvete ter prehranske dodatke, ki pripomorejo k dolgoživosti (longevity-ju). Moja naloga je, da v skupino zbranih podatkov vključim tudi wearable oz. nosljive naprave (zapestnice, ure …), zbrane podatke analiziram in raziščem možnosti, kako iz njih izluščiti novo znanje. Delo 'leži' nekje na stičišču med znanostjo in tehnologijo, saj poskušamo ustvarjati nove povezave v človeški biologiji in jih obenem implementirati v praksi.

V svojem delovnem dnevu večinoma komuniciram z ekipo znanstvenikov s poglobljenim znanjem na svojem področju, nakar košček za koščkom sestavljamo produkt. Poskušamo odgovoriti na vprašanja, kot so: Ali ima rešitev znanstveno podlago?; Ali imamo dovolj dokazov za trditve?; Kako lahko najbolj optimalno izračunamo določeno vrednost?; Ali so naši podatki shranjeni v pravilni obliki? … Ker je podjetje – relativno – majhno, se lahko pri delu dotaknem marsikaterega področja in moj delovni dan ni nikoli enak prejšnjemu.

Kaj ti je všeč pri delu v tvojem podjetju?

Pri mojem delu mi je všeč dejstvo, da z njim pripomorem k izboljšanju kvalitete življenja uporabnikov in da delujem (tudi) na področju znanosti. Imam čudovito ekipo, s katero uspešno sodelujemo tudi iz različnih lokacij. Všeč mi je dinamika mojih delovnikov in stalno učenje. Ker rada potujem, mi je pomembno tudi dejstvo, da lahko svoj poklic opravljam kjerkoli na svetu.

Kaj pri tvojem delu je zate največji izziv?

Največji izziv je, da pravilni odgovor ne obstaja. Ker razvijamo nekaj popolnoma novega, moramo sami poiskati pot in odgovore. Mnogokrat pa je težko biti popolnoma prepričan v to, ali je tvoj pristop pravilen, saj obstaja več različnih rešitev problema.  

Kaj te pri delu motivira?

Motivira me dejstvo, da se vsak dan znova učim ter ekipa, ki ceni prispevek vsakega člana k rešitvi. Motivirata me tudi vizija podjetja in veselje, da delam nekaj, kar me veseli.

Ali tvoje delovno mesto zahteva tudi kakšne druge spretnosti poleg inženirskega znanja?

Delo zahteva veliko sposobnosti dela v timu, saj na projektu skoraj nikoli ne delamo sami. Potrebna je jasna komunikacija med različnimi kadri. Koristno je tudi prepoznavanje možnih izboljšav internih procesov, ki nam dolgoročno pomagajo pri nemotenem delu.

Kakšna je možnost, da bo tvoje delovno mesto v prihodnosti zamenjala umetna inteligenca?

Delam na področju, ki se tesno prepleta z umetno inteligenco, vendar ga ta ne ogroža neposredno. S svojim delom pripomorem k njenem razvoju in mislim, da zaenkrat ta poklic še ni ogrožen.

Opiši najzanimivejši (delovni) dan v preteklem letu.

Najbolj zanimiv se mi je zdel dan, ko sem se udeležila Neo4j konference v Amsterdamu. Zjutraj sem se zbudila, pregledala najpomembnejša sporočila in odkolesarila do centra mesta, kjer je podjetje Neo4j predstavljalo možne rešitve za druga podjetja z uporabo njihove grafične baze podatkov. Pogostili so nas s kavo ter rogljički in že zjutraj smo se udeleženci začeli spoznavati ter ustvarjati nova poznanstva. Med premori med predavanji smo z udeleženci klepetali o svojem delu, na koncu dneva pa smo med praktično delavnico lahko produkt tudi preiskusili. Po koncu sem odgovorila še na nekaj sporočil, nato pa so me prijatelji že čakali za sprehod po Amsterdamu.

Konference sem se udeležila s šefom, s katerim sva poslušala zanimiva predavanja o uporabi grafičnih baz. Izjemno veliko sem se naučila o sicer precej oddaljenem področju, ki pa je v meni vzbudilo zanimanje.

Največja zmaga na trenutni delovni poziciji ali v celotni karierni poti?

Največja zmaga na trenutni poziciji je bil dan, ko smo po mesecu dni izredno intenzivnega dela uspeli dokončati začetno verzijo našega dashboard-a in aplikacije, ki sta bila potem predstavljena investitorjem. Tisti mesec je zahteval neskončno veliko usklajevanja med ekipami in ciljno usmerjenega razmišljanja. Veliko stvari je šlo narobe, še več pa jih je šlo v pravo smer. Delo smo si predajali v verigi in z vsakim dnem je spletna stran dobivala bolj popolno obliko. Do zadnje minute smo pilili podrobnosti na spletni strani, kar je terjalo veliko potrpljenja, a nam je uspelo. Ko pogledam nazaj, je bil to res velikanski premik, možen samo zaradi predanosti veliko ljudi in nanj smo lahko zelo ponosni.

Če bi lahko mlajšemu sebi pokazala le najboljše dele svoje službe, kaj bi mu pokazala? 

Pokazala bi ji dneve, v katerih sem uspešno povezala različne time, s katerimi smo nato naredili velike korake proti končnemu produktu. Pokazala bi ji dneve, v katerih sem s svojim znanjem rešila problem; dneve, ko sem se lahko udeležila konferenc in izmenjala izkušnje s kolegi z različnih področij. Ali pa dneve, ko lahko z glasno glasbo programiram od doma, po končanem delovniku pa zaprem računalnik in raziskujem novo destinacijo.

S katerimi področji se lahko povezuje tvoja stroka?

S programiranjem (informatiko), medicino, biologijo, radiologijo, marketingom, prodajo.

Iz katere napake ali izkušnje si se največ naučila?

Največ sem se naučila iz prelomnice med študijem in začetkom poklicne poti. Službo sem sicer iskala zelo kratek čas, a je zame to predstavljal velik stres, saj nisem bila vajena sedeti doma. Ko sem začela delati, me je zadelo spoznanje, da se moje vsakodnevno življenje v resnici ni zelo spremenilo ter da služba ne pomeni velikega preskoka v odraslost. Težko rečem, da je bila ta izkušnja izrazito negativna, vendar pa je bila zame veliko spoznanje, ki bi mi morda – v retrospektivi – lahko olajšalo prehod skozi ti dve življenjski poglavji.

Kakšen nasvet bi dala mladim, ki so na pragu odločanja o študijski in poklicni poti?

Vedno sem predpostavljala, da se bo poklicna pot zelo razlikovala od študijske in da se bo moje življenje po zaključku fakultete zelo spremenilo; da je izbira študijske poti odločilen faktor, ki bo zarisal mojo prihodnost. Da, življenje je do neke mere zagotovo drugačno, a kljub temu še vedno namesto v predavalnico hodim v pisarno, kjer se učim novih znanj. Še vedno namesto z ostalimi študenti klepetam ob kavi s svojimi sodelavci, ki so mojih let. Še vedno so pred mano veliki in stresni izzivi, ki niso izpiti, ampak projekti, ki jih moram prav tako opraviti. Moja zanimanja se še vedno spreminjajo in da potešim svojo radovednost, moram najti druge vire znanja kot učbenike.

Študijska in poklicna pot naj bosta zabavni, saj se bodo naša zanimanja vedno spreminjala. Začetek poti ne bo enak koncu: od inženiringa lahko vodi v finance in to je povsem v redu. Nič ni dokončno, zato samo brez stresa. :)

 

Inženir biomedicinske tehnike lahko postaneš s študijem na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.